6. maja 2015 je Evropska komisija izdala strategijo za enotni digitalni trg za Evropo, ki vsebuje številne načrtovane ukrepe na področju DDV. 25. septembra 2015 je Komisija s tega področja odprla elektronsko javno posvetovanje na to temo. Svoje stališče je zavzel tudi CFE. Nekaj najbolj aktualnih področij izpostavljamo spodaj.
CFE je kot prvo izrazil nestrinjanje s ciljem Komisije o tem, da bi vsa podjetja, ki prodajajo končnim potrošnikom v državi članici EU, morala zaračunavati enako stopnjo DDV brez izjeme za uvoz manjših pošiljk. CFE se v zvezi s tem sicer strinja, da morajo biti, kot splošno pravilo, pošiljke iz tretjih držav, kolikor je le možno, predmet enake obdavčitve, kot dobave znotraj EU, zaradi zagotovitve enakovrednih razmer. Kljub temu pa je CFE mnenja, da se mora ohraniti sedaj veljavna možnost držav članic po izvzemu plačila davka za manjše pošiljke, in sicer zlasti zaradi težav, ki jih ima lahko prejemnik pošiljke s plačilom davka, v kolikor mora za sprejem pošiljke obiskati pošto ter posledično tudi zaradi posledic, ki jih lahko utrpijo poštne službe, v kolikor ne morejo dostaviti pošiljk, ki bi jih sicer lahko. V kolikor mora namreč končni potrošnik opraviti določeno pot, da plača davek, so lahko stroški te poti višji kot je sam davek. Posledično tako zaradi administrativnih ovir, ki lahko iz tega izhajajo, CFE predlaga, da je državam članicam še naprej ponujena možnost izvzema plačila DDV za manjše pošiljke.
V nadaljevanju se je CFE strinjal s predlogom, da je potrebno izboljšati trenutni sistem »vse na enem mestu« in vzpostaviti enotni mehanizem registracije in plačila za končne potrošnike blaga, kot tudi storitev. CFE je svoje strinjanje podkrepil z dejstvom, da je nujno potrebno zmanjšati administrativna bremena, ki jih imajo podjetja s tem, da se morajo registrirati za namene DDV v državah, v katerih nimajo sedeža podjetja ter da je potrebno dodatno poenostaviti tudi elektronske postopke za pobiranje davka iz tega naslova. Nadalje je potrebno tudi, kolikor je to mogoče, harmonizirati obravnavo digitalnih dobav in fizično dobavo blaga, z namenom kar se da zmanjšati motnje v obravnavi različnih dobav, npr. elektronskih knjig in knjig v fizični obliki.
Močno strinjanje je CFE podal tudi glede predloga za vzpostavitev vstopnega pragu za čezmejni DDV, kar praktično pomeni, da se do določene mejne vrednosti za čezmejne dobave blaga DDV ne bi obračunaval. Kot pojasnilo k strinjanju s tem predlogom CFE navaja, da bo postalo, v kolikor se bo sistem »vse na enem mestu« razširil, težje videti, ali obstaja obrazložitev za izjemo, povezano s prodajo v katerokoli državo, kot velja po trenutno veljavnih pravilih za prodajo na daljavo. Ali je vstopni prag presežen, je tako potrebno oceniti z upoštevanjem vseh dobav v Uniji ali po možnosti celo globalno, tako da bi se v obzir vzelo tudi izključno domače dobave v državi sedeža. Takšna prodaja bi se nato razlikovala od prodaje na daljavo, za katero pravila se fokusirajo na vsako posamezno državo članico in katera lahko dovolijo velikim podjetjem v majhno prodajo v posamezni državi, da lahko v tej državi izvajajo prodajo brez zaračunavanja DDV. Po mnenju CFE bi moral vstopni prag znašati 125.000 EUR ali več, pri čemer bi se moral nanašati na vse dobave in ne zgolj na digitalne storitve ter prodajo blaga na daljavo. To bi pomenilo, da bi se lahko majhna podjetja ukvarjala samo z eno davčno oblastjo in enimi pravili DDV.